Verjetno ste tudi vi že srečali kihajočega obiskovalca mačje razstave, ki je potožil, da ima alergijo na mačke. V večini primerov to ni nikakršna alergija na mačke, pač pa reakcija na različne pudre, razkužila in antistatična razpršila, s katerimi razstavljalci ščitimo in/ali polepšujemo naše male varovance, ali pa na dlake, ki ob takšnih priložnostih obilno letijo in lebdijo okoli nas.
Verjetno ni med nami skoraj nikogar, ki se ne bi kdaj pa kdaj srečal z takšno reakcijo na tujke v našem okolju, ki so posredno ali neposredno vezani na mačke. Ne glede na vse zgode in nezgode našega hobija, pa tovrstnih težav ne moremo in ne smemo zmeraj pripisati alergiji na mačke.
O pravi alergiji lahko govorimo le takrat, ko se srečamo z alergično reakcijo na protein Fel d1, ki ga v večjih ali manjših količinah najdemo v mačji slini, urinu in lojnih žlezah. Raziskave so pokazale, da je količina tega proteina odvisna od spolnega hormona testosterona, torej se pri rizičnih osebah pojavlja predvsem pri kontaktih s nekastriranimi, spolno aktivnimi samci. Raziskave so tudi pokazale, da se raven Fel d1 močno zniža po kastraciji, s tem pa tudi možnost alergičnih reakcij. Ko so tem kastriranim samcem testno ponovno dodali testosteron, se je količina spornega proteina ponovno močno povečala.
Fel d1, posredno pa tudi spolni hormon testosteron, sta torej edina »prava« povzročitelja alergije na mačke.
»Zgodbice« lastnikov mačk pasme sfinga o najprimernejših mačkah za ljudi z alergijo, so torej le reklamna gesta.
Pravi odgovor za vse, ki si mačko želijo in se bojijo, da so alergični nanje (seveda če razlog ni drugačne narave), je torej na dlani:
Vaša hišna ljubljenka naj bo sterilizirana samička!
